🌐 Regnuminfosi

Daniel Siter s Klemnom Selakovičem v AIDEA Podkastu o zgodovini 20. stoletja, drugi svetovni vojni, vzponu Hitlerja…. #142 — Vzpon Hitlerja, svetovne vojne in zgodovina 20. stoletja (Daniel Siter) https://aidea.si/podkast/142?fbclid=IwZXh0bgNhZW0CMTEAAR36-YjcQ7t8O8uVkmWBbxTg0JaR9kI2d1vTA5vbByIx5K7zcoDee-p2gPo_aem_AaYBYnjqOaLYtewjWO9l8N1bqZKTx0YOjNwUdZ4oSEuI2tXHe_i8KDgpKiw6wL4nPuh8Mi-TIdWecx_AxgQdl4Ct

RAZSTAVA V Moskvi razstava o mariborskem taborišču smrti Maja Grobelšek 25. maj 2024 V letih 1941 in 1942 je v mariborskem nacističnem taborišču Stalag XVIII D v grozovitih razmerah umrlo več tisoč sovjetskih ujetnikov. Razstavo “Stalag XVIII D: 5000 korakov v nesmrtnost” o tem manj znanem pomoru je aprila v moskovskem Muzeju zmage odprl zgodovinar Daniel Siter. https://www.dnevnik.si/1043050533?fbclid=IwZXh0bgNhZW0CMTEAAR22-r29JaAA7O65UJ_zYygrD1eTOR9O4ihnRelG0ppQvUvfhavgk9c4Zgg_aem_AaZMeaBXGAue6qdPunTOyV7jPccCArJNIxbd0AFBhVzpU3AtTJuCEXirBS3_wIy26q5GzVtqf19pgOiKhknoUScs

SLOVENIJA > Kot so v utemeljitvi zapisali na Ministrstvu za kulturo, je umetniška dejavnost pevskih zborov in pevskih skupin kot izvajalk partizanskih pesmi ključna za ohranjanje partizanskega glasbenega izročila, pri čemer ne gre le za kulturo spominjanja, temveč tudi za poustvarjanje bogate skladateljske dediščine 20. stoletja. https://primorske.svet24.si/kultura/petje-partizanskih-pesmi-vpisano-v-register-nesnov?fbclid=IwZXh0bgNhZW0CMTEAAR1ecxEE1PTf6kGp7-p-GJLA61f0-d-W1gk-qKuqFQH8R5iVXEKCPSS1wik_aem_AUhBiWImuWbdobD8L9YqROx1ZYWcI21FnzGNLqYqAYOyx3NcmslDWhGkLRscOmdp_zpzZI5LeUV069fLgPwWuniK

13.decembra 1942 je vodstvo OF pozvalo slovenske duhovnike, da se pridružijo narodno osvobodilni vojski. Glavno poveljstvo NOV in partizanskih odredov je 12.januarja 1943 po uvedbi verskih referentov – škofovega tajnika dr.Metoda Mikuža – imenovalo za glavnega verskega referenta pri vrhovnemu poveljstvu slovenske partizanske vojske. Znan verski referent 14. divizije je bil Jože Lampret. Zlasti po italijasnki kapitulaciji so se partizanski vojski pridružili tudi duhovniki, ki so kot verski referenti delovali v skoraj vseh partizanskih brigadah. Vsa ta dejstva pa so dovolj nazorno demntirala belogardistično in domobransko propagando o tem, da se partizanska vojska bori proti veri. V osvobodilni fronti so bili združeni vsi Slovenci in Slovenke ne glede na verske in ideološke razlike, cilj OF in partizanske vojske je bil namreč boj proti okupatorju. Po kapitulaciji italije in porazu belogardistične vojske, je kolaboracionistično vodstvo nadaljevalo kolaboracionistično politiko in se dogovarjalo z Nemci o ustanaljanju domobranske vojske. Glavni pokrovitelj in nadzornik domobranskih formacij je bil obergrupenfuhrer SS in vodja policije Erwin Rossner. Po številnih zločinih je tudi domobranska vojska nadaljevala neslavno tradicijo belogardizma. Glasniki domobranstva so prihodnost slovenskega naroda videli v nacistični Nemčiji, ob tem pa so očitno utajili proces germanizacije in načrtnega genocida v nemški okupacijski coni, kjer so že od druge polovice 1941 selili slovensko prebivalstvo v Srbijo, v NDH ter številna koncentracijska taborišča. Tako so na primer kočevski Nemci-kateri večji del populacije je prevzel nacistično ideologijo – že pred vojno obljubljali, da bodo s slovenskimi glavami tlakovali ceste. Nemška okupacijska oblast je kaloboracionistom namenila drugorazreden hlapčevski položaj. Vodilno vlogo v domobranski vojski so imeli nemški oficirji. Domobranske enote so bile podrejene nemškim operativnim štabom, pripadniki domobranstva so bili na plačilnem seznamu nemške vojske, Gestapa. Kjub očitnim zgodovinskim dejstvom narodnega izdajstva je v današnjh časih (v 9o. letih 20. stol.) presenetljivo s kakšno lahkoto dandanašnja desnica vključno s cerkvijo – opravičuje kolaboracionizem. Apologijo domobranstva in klerofašizma so se lotili s politično indoktrinirano mitologijo t.im. “narodne sprave”, na katero pa očitno pristajajo tudi liberalne – oz. sredinsko-oportunistične politične sile. Odgovornost za poraz kolaboracionizma in domobranske vojske ter žrtev vojne so klerofašisti naprtili zmagovalcem druge svetovne vojne, da bi se na ta način relativizirala in mistificirala vodilna kolaboracionistična vloga cerkve – predvsem ljubljanske škofije in klerikalne SLS. Tako kot v času druge svetovne vojne, tako tudi danes cerkev imenuje belogardiste in domobrance za “mučenike” – torej jim dodaja mistično in mitološko vlogo “bojevnikov svete vojne”. Novo-komponirani klerikalni fundamentalizem si v današnjih časih nadeva masko demokracije in filantropizma za dosego hegemonističnih ciljev. Očitno je, da ekonomski interesi nadoločajo ideološki diskurz ne samo “demokratičnih strank kapitala”, pač pa tudi cerkve, ki deluje po principih multinacionalne korporacije. Za razliko od klasičnih obdobij kapitalizma se trend hegemonije v informacijski dobi – namesto neposredne represije – poslužuje ekonomskih sredstev in medijsko konstantnega ideološkega inženiringa. Religija je skratka strukturini mehanizem, ki po svoji strukturni razsežnosti ideologije deluje kot mehanizem hegemonije- v vsakokratni pogojenosti od ekonomsko-reprodukcijskih razmerij družbe.

CERKEV IN BELOGARDIZEM 12.2.42 so se pri škofu Rožmanu sestali koloboracionistični politiki bivših strank in ustanovili glavni odbor t.im. “vaških straž”. Med belogradističnimi organizatorji je imel škof vodilno-koordinirajočo vlogo. Med najaktivnejšimi organizatorji -kvizlinške vojske – imenovane belegarde je prevladoval kler – zlasti cerkveni asistenti Katoliške akcije, ki je delovala kot elitna klerofašistična organizacija. Spomladi 42. leta so organizatorji belegarde ustanavljali regionalne in krajevne odbore t.im. “vaških straž”. Zaradi organizacijskih problemov pri ustanavljanju kvizlinške-belogardistične vojske – je škof konec maja 42. odšel v Rim. Posrednik med Vatikanom in Mussolinijevo fašistično vlado je bil jeziut Tacchi-Venturi – znan kot bližnji sodelavec Pija XI in zaupnik Mussolinija. Z njegovo pomočjo je škof Rožman dosegel politično podporo in soglasje fašistične vlade pri ustanavljanju belogardistične vojske. “Konec julija so se berlogardistični voditelji z italijanskim vojaškim poveljstvom končno le dogovorili, da lahko osnujejo svoje oborožene oddelke za skupno borbo proti slovenski partizanski vojski. Italijani so jim obljubili, da bodo belogardistične skupine podprli z orožjem, moštvom in s hrano.” (Franček Saje: Belogradizem, str. 248). 29.5.42 je bila na iniciativo vodstva klerikalne SLS – ustanovljena “Slovenska legija”, ki je veljala za jedro belogardistične vojske. V tej organizacijski strukturi pa so bile dejavne še; Katoliška akcija, Ehrlichovi Stražarji ter skupina kaplana Glavača. Med vsemi klerofašističnimi grupacijami je imela Katoliška akcija najdaljšo tradicijo. Papež Pij IX je ustanovil KA leta 1865. Papež PijXI jo je po svoji izvolitvi (1922) reorganiziral, škofom po vsem svetu pa ukazal, da ustanavljajo nacionalne organizacije KA – kot elitno in vodilno ideološko-politično katoliško strukturo. V Dravski banovini je bila KA reorganizirana 1940, delovala je tajno in imela status samostojne in ideološko vodilne organizacije za vzgojo vodilnih političnih kadrov klerikalne stranke. KA je v Dravski banovini vodil narodni odbor po regionalnem in lokalnem hirearhičnem principu, imela je 8 zvez v katerih so bile moške in ženske organizacije medsebojno ločene. Članstvo KA je delovalo tajno po principu obveščevalne službe (operativne trojke), zbirali so podatke, izdelovali kartoteke v katerih so analizirali politično raspoloženje ljudi (posamično) v njihovem okolju. Lokalne odbore KA so vodili in usklajevali cerkveni asistenti ( po večini kaplani in duhovniki). Narodni odbor KA se je že v jeseni 1941 pripravljal na boj proti osvobodilnemu gibanju. Vodstvo KA je v Ljubljani organiziralo poletno šolo za belogardistične oficirje. Pouk se je pričel 25.11.41 in trajal do 31.3.42. Do prve polovice 1942 je KA štela 155 aktivnih članov in članic, tvorili so vodilno organizacijsko stukturo kvizlinške belegarde. Duhovščina v vlogi cerkvenih asistentov KA je predstavljala večino med lokalnimi organizatorji belegarde na Dolenjskem in Notranjskem. Članstvo KA pa je bilo vodilno tudi na propagandnem področju, zlasti v koloboracionističnem tisku (Slovenec, Slovenski dom etc..) – s katerim so bili zadovoljni fašistični okupatorski oblastniki. Po Italijanski kapitulaciji 9.9.43 je bila KA med najagilnejšimi organizatorji domobranske vojske. Klerofašistične organizacije; Slovenska legija, Katoliška akcija, Stražarji, Glavačeva frakcija – so opravljali; propagandno in obveščevalno dejavnost, spomladi 1942 pred italijansko ofenzivo – pa so bile navoče pri ustanavljanju kvizlinške belogardistične vojske, kjer so opravljali rekrutacijo ter zbirali orožje, municijo in ostalo opremo. Brez belogardistične obveščevalne – oz. ovaduške dejavnosti bi bila okupatorska oblast precej neučinkovita, znatno manjše pa bi bilo tudi število žrtev ter število interniranih v italijanska koncentracijska taborišea (Rab, Gonars..etc) – kamor je bilo po večinski zaslugi belegarde izgnanih kar 4o.ooo Slovenk in Slovencev.

Ena od prvih oboroženih bleogardističnih skupin (v času ustanavljanja krajevnih odborov “vaških straž”) je pričela svoje delovanje 15. maja 42 v Loškem potoku. Že 17. maja je zidanškov bataljon po krajšem boju – razorožil to belogardistieno skupino. Vodjo te belogardistične skupine – kaplana Puharja – so partizani izpustili. Komandant bataljona -Smeli je v govoru zajetim belogardistom dejal, da “so za svoje prvo nepremišljeno dejanje oproščeni “. (F.Saje: Belogardizem, str. 251). V samostanu de Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu se je maja 42 vselil belogardistični štab. 2 junija 42 pa so partizani napadli belogardistično taborišče na Primoskovem. Belogardistična dejavnost pa se je razmahnila zlasti med italjansko ofenzivo, ki se je pričela 8. junija 42. Italijanski operativni štabi, ki so načrtovali ofenzivo v ljubljanski pokrajni (v sklopu 3. okupatorjeve ofenzive na ozemlju Jugoslavije) – so se v precejšnji meri opirali na podatke belogardistične obveščevalne službe. Belogardistični ovaduhi – med katerimi je prevladovala zlasti duhovščina – so italijanskim oficirjem izdajali strateško pomembne partizanske položaje, fašističnim oblastnikom so ovajali pripadnice in pripadnike ter simpatizerje osvobodilnega gibanja, pogostokrat pa so okupatorjem – tudi zaradi denarnih nagrad – izročali zajetne spiske pristašev osvobodilnega gibanja, in jim predlagali katere ljudi naj odpeljejo v italijanska konencentracijska taborišča. V drugi polovici maja 42 se je v Št. Joštu pri Stopičah (jugovzhodno od Novega mesta v smeri Gorjancev) utaborila prva belogardistična enota na Dolenjskem. Preoblečeni v partizane z oznakami partizanske vojske so se belogardisti predstavljali za lažni štajerski bataljon. Zakrinkani belogardisti so na zahrbten način zverinsko pobili več partizanov, zlasti kurirje in manjše patrulje. Belogardistični kurat lažnega štajersrkega bataljona – T. Šinkar je v svoj dnevnik zapisal; “Streljamo bolj malo bolj pobijamo”. Belogardisti so bili znani po najokrutnejših, pogostokrat sadističnih mučenjih, z noži so rezali ali prerezali posamezne dele telesa ujetnikov, jih žgali z ognjem ali nad ognjem, svoje žrtve so pogostokrat izmaličili na vse mogoče načine, ujetnice pa so tudi večkratno posili in potem ubili. Neznan belogardist je v pismu vodilnemu organizatorju belegarde na Dolenskem – kaplanu Babniku opisal belogardistična grozodejstva; “Zelo slabo je vplivalo na fante, ko so pred justifikacijo mučili dva partizana. Najprej so ju pretepli z bikovko (Janko), potem slekli, privezali na kol in pekli na ražnju, da bi izsilili priznanje. (Belogardizem str. 328) Isti vir je v tem pismu poročal še o dveh podobnih primerih, ki še najbolj spominjata na grozodejstva inkvizicije. Zločinska dejavnost zakrinkane belogardistične čete (junija 42 je štela nekaj več kot 30 belogardistov in četnikov) – imenovane štajerski bataljon – je bila odkrita v drugi polovici julija 42. Po manjših spopadih s partizani so se belogardisti umaknili v zavetje Italijanov – 16 julija so se razkrinkani belogardisti utaborili v Bršljinu v predmestju Novega mesta v sami bližini italijanske kasarne od koder so jih oskrbeli z orožjem municijo in hrano ter ostalo opremo. Avgusta 42 leta se je belogardistični “štajerski bataljon” reorganiziral in preimenoval v Legijo smrti. 23. avgusta je omenjena belogardistična enota od Italijanov prejela večje količino orožja in municije, 28 avgusta pa so prejeli še italijanske čelade in 4. mitraljeze z municijo, nato so belogardiste pod italjanskim poveljstvom vključili v ofenzivne operacije, ki so takrat potekale okoli Kočevskega Roga, vzporedno z drugimi ofenzivnimi akcijami. Zločinsko Legijo smrti je sestavljalo članstvo Katoliške akcije, Glavačevci, Stražarji, komandant M. Krajnc pa je bil pooblaščen pripadnik kvizlinške četniške vojske – imenovane tudi plave garde – kateri glavni zastopnik za Slovenijo je bil major Novak. Znotraj Legije smrti je večkrat prihajalo do konfliktov med belogardističnimi kurati in četniškimi oficirji. Najbolj militantna je bila glavačeva frakcija, ki je dva četniška oficirja celo ubila.

Spore med četniškimi in belogardističnimi frakcijami pa je reševala tudi Slovenska zaveza (ustanovljena 26.3.42), ki je tvorila kvizlinško koalicijo desno usmerjenih strank, koder je imela klerikalna SLS prevladujočo vlogo.Večinski del bele garde je tvorila klerikalna stranka SLS – ki je 29.5.41 ustanovila Slovensko legijo.Vodstvo SLS s škofom Rožmanom se je od jeseni 41 do julija 42 ponujalo italijanskemu okupatorju za sodelovanje. V drugem valu vstaje – spomladi 42 – zlasti od aprilske ofenzive partizanske vojske – so italijanski fašistični krogi in poveljstva pristala na sodelovanje, v katerem pa so imela belogardistična poveljstva podrejeno vlogo, praviloma so ispoljnjevala italijanska povelja in bila nasploh podrejena italijanski vojski. Belogardistični vojaki, oficirji in kurati so prejemali italijansko vojaško mesečno plačo, prav tako pa tudi orožje municijo, obleke in ostalo vojaško opremo. Italijansko poveljstvo je nameravalo pomožne belogardistične enote vključiti in porazdeliti med enote redne italijanske vojske, takšen načrt pa jim je preprečila kapitulacija. Vodstvo Slovenske legije je po več mesečnih organizacijskih pripravah (ustanavljanje odborov “vaških straž”) 6. avgusta 42 izdalo ukaz o mobilizaciji. Organizatorji bele garde so imeli precej problemov pri rekrutaciji v kvizlinško vojsko, saj so od 16. maja do 10. avgusta 1942 zbrali le nekaj več kot 150 belogardističnih rekrutov, medtem ko se je več tisoč Slovenk in Slovencev pridružilo enotam partizanske vojske. Med italijansko ofenzivo, ki je v 6. etapah potekala od junija do novembra 42, so organizatorji belegarde z italijansko podporo pričeli z nasilno mobilizacijo. Belogardistični oficirji, kurati in ostali vodilni kolaboracionisti – so z vrsto groženj, ustrahovanj, na več možnih načinov izsiljevanj – vršili belogardistično mobilizacijo, pogostokrat med ujetniki in aretiranimi. Večina tistih, ki se ni odzvala belogardistični mobilizaciji – je bila poslana v italijansko koncentracijsko taborišče, ali pa pred italijanski strelski vod (streljanje talcev), ali pa so jim belogardisti požgali domačijo. “Meseca marca 1943 je prišel v vas Capuder in nas prisilil, da smo stopili v belo gardo. V eni roki je držal revolver, v drugi pa opasač, s katerim je pretepal one, ki niso hoteli pristopiti… ” (Belogardizem, str.461). “Med italijansko ofenzivo v Dolomite sredi septembra 1942 je prišla v Dobrovo neka belogardistična enota, ki je v tamkajšnjih vaseh ustrelila dvanajst kmetov, ker niso hoteli v belo gardo. Za njimi je iz Ljubljane prihitel kaplan Tone Duhovnik, da bi prestrašene ljudi novačil za izdajalske vrste. Tudi on ni imel sreče. Naslednji dan pa so italijanski fašisti blokirali vasi in postrelili šest fantov”. (Belogradizem, str. 484). Takšnih in podobnih primerov prisilne belogardistične mobilizacije je bilo še veliko. Belogardisti pa so prisilno mobilizirali tudi ujetnike italijanskih zaporov, kamor so prispeli po zaslugi belogardistične obveščevalne službe. Pogostokrat so mobilizirancem grozili tudi z internacijo v koncentracijska taborišča. Organizatorji bele garde so v mobilizacijo vključevali tudi internirance iz koncentracijskih taborišč, zlasti oficirje jugoslovanske vojske in tiste, ki so pred vojno na volitvah glasovali za klerikalno stranko, v zameno za izpustitev so potem vstopali v vrste belogardistične vojske. Bilo pa je tudi nekaj primerov ko so belogardistični oficirji ustrelili tiste mobilizirance, ki niso hoteli streljati na partizane. Povsod tam kjer je belogardistična mobilizacija slabo uspevala so lokalni oraganizatorji – dobili okrepitev iz ljubljanske nadškofije, od koder so prihajali fanatični in preverjeni klerofašisti po večini zaupniki italijanske obveščevalne službe. Belogardistična duhovščina je med italijansko ofenzivo povečala svojo izdajalsko dejavnost, okupacijskim oblastnikom je izročala zajetne spiske pristašev in simpatizerjev osvobodilnega gibanja, pred ljudmi pa je nastopala kot njihov zaščitnik.

Italijani so s pomočjo belogardistov požgali več vasi na Notranjskem, zlasti v okolici Osilnice, podobno pa je bilo tudi na Dolenjskem. V času italijanskega terorja med ofenzivo so belogardistični organizatorji v vseh večjih krajih, koder so bile stacionirane enote italijanske vojske – ustanavljali belogardistične postojanke in enote MVAC (uraden italijanski naziv za belo gardo). Med organizatorje bele garde so se uvrstili tudi opati stiškega samostana z dr. Avguštinom Kostelcem na čelu. Pater Placid je organiziral posebno enoto za pobijanje partizanov in aktivistov OF. Stiški samostan se je spremenil v središče belogardističnega delovanja na vzhodnem predelu Dolenjske do nemške okupacijske meje, medtem ko je šmihelski samostan pri Novem mestu služil kot glavni belogardistični štab za osrednjo Dolenjsko. Operativni štab bele garde za ljubljansko pokrajno je deloval v sklopu poveljstva XI. italijanskega armadnega korpusa (v Ljubljani). Na Notranjskem je bila prva večja belogardistična postojanka ustanovljena 26. junija 1942 v Št. Joštu pri Vrhniki. Med notranjskimi organizatorji bele garde je tako kot v ostalih predelih ljubljanske pokrajne prevladovala lokalna duhovščina, navodila in ukaze pa je dobivala od ljubljanskega škofijskega ordinariata, od koder so po vsej LJ-pokrajni razpošiljali preverjene klerofašiste – od katerih jih je precej izhajalo iz vrst ljubljanske teološke fakultete. Med glavnimi organizatorji bele garde v Begunjah pri Cerknici je bil župnik Viktor Turk, vodilni organizator bloške bele garde je bil župnik Anton Hren, v Starem Trgu sta svojo belogardistično lojalnost do italijanskih okupatorjev dokazala; župnik Franc Presetnik in kaplan Franc Kramarič etc… Vodilni belogardisti so med italijansko ofenzivo pogostokrat odločali o življenju in smrti prebivalstva. Najbolj podlo belogardistično vlogo je igrala prav duhovščina, ki je svoje farane ovajala in pošiljala pred italijanske puške, ali pa jih je priporočila za internacijo v italijanska koncentracijska taborišča, pred ljudmi – zlasti pred predstavniki osvobodilnega gibanja – pa je igrala hinavsko – zahrbtno vlogo odrešiteljev, dobrotnikov, lokalnih “svetnikov”. Nekatere vodilne belogardiste – kot je na primer župnik – Ignanc Kunstelj je že pred vojno “štipendirala” italijanska obveščevalna služba. Belogardistični kurati so od italijanske vojske prejemali 1400 Lir mesečne plače ter brezplačno hrano. Polega italijanskih sponzorjev in financerjev so belo gardo financirali; emigrantska vlada v Londonu, Vatikan, ki je preko posebnega sklada ljubljanskemu škofijskemu ordinariatu meseeno pošiljal 500.000 Lir, ter finančni kapital Zadružne zveze, kjer je bila cerkev večinski lastnik. Tako je na primer (ljubljanski) kreditni zavod opravljal blagajniške posle za italijansko fašistično stranko in fašistično mladinsko organizacijo. Kreditni zavod, Zadružna gospodarska banka, ter Ljubljanska kreditna banka – klerikalni finančni kapital je poleg uvoženih fašističnih komintentov – sponzoriral tudi belo gardo, po italijanski kapitualciji pa domobrance. Emigrantska vlada v Londonu je financirala tako belo gardo v Sloveniji, kot tudi četniško vojsko v Jugoslaviji. Kurs kontraverzne politike emigrantske vlade pa se je spremenil v drugi polovici 1943, ko je bila italijanska kapitulacija zgolj vprašanje časa. Predstavnik emigrantske vlade dr. Alojzij Kuhar je pisal škofu Rožmanu, da angleži belogardistično vojsko označujejo za kvizlinško oz. kolaboracionistično formacijo. Septembra 1944 je dr. Kuhar pozival klerofašistične – domobranske organizatorje, da prenehajo boj proti partizanski vojski. Seveda pa je tudi vodstvo OF večkrat pozivalo škofa Rožmana, da preneha s kolaboracionistično politiko. Februarja l943 je bil škof Rožman pozvan, da pride na osvobojeno partizansko ozemlje. Škof pa je kljub vse bolj očitnemu dejstvu, da je poraz nacistične Nemčije neizbežen nadaljeval s kolaboracionistično politiko, diskvalificiral ali izobčil je tiste duhovnike, ki so se pridržuli partizanski vojski.